Tavčarjev literarni spomenik našemu Blegošu

17.5.2023

Dr. Ivan Tavčar je s svojimi deli postavil prav poseben spomenik tudi naši gori Blegoš. Obstajajo ugibanja, kolikokrat je Tavčar sploh bil na vrhu Blegoša, gotovo več v mladih letih. V Cvetju v jeseni je Tavčar zapisal: «Pravijo, da se proti jugu vidi Jadransko morje. Bil sem mnogokrat na Blegošu, ali morja nisem nikdar ugledal…« (Cvetje v jeseni, DZS, Ljubljana, 1950, str. 58). V opombi k tej izdaji knjige je ob tem stavku zapisana domneva, da je Tavčar hodil na Blegoš v mladih letih, za kasnejše obdobje v 20. stoletju pa so si mnenja deljena in predvidevajo, da je v zrelih letih Blegoš redkeje obiskoval, če sploh še kdaj. In tudi domnevajo, da se je mogoče tja zadnjikrat povzpel kot mladoporočenec skupaj z ženo in prijateljem Ivanom Čadežem, tako je vsaj zatrjeval njegov sin dr. Ivan Tavčar. »Takrat je bila mlada žena tako utrujena, da se je na Malem Blegašu pričela jokati in ni hotela naprej, tako da sta jo nesla spremljevalca na rokah do vrha,« je zapisano v opombah k tej izdaji knjige Cvetje v jeseni.

Blegoš se prepleta skozi mnoga literarna dela Tavčarja in v povesti Cvetje v jeseni je Blegoš omenjen vsaj tridesetkrat. Opisi Blegoša so seveda mojstrski, velikokrat ga nagovarja kot starega prijatelja. »Hotel sem sesti pri poti v šumeče resje ter se zagledati v plešasti Blegoš, če me morda še pozna. (str. 18)

Seveda je eden lepših dialogov Janeza in Mete, ko Janez sprašuje Meto okrog lepote Blegoša: "Povej mi, Meta, kedaj je naš Blegoš najlepši? Ali ne tedaj, kadar ga objema jutranja zarja? In kedaj se ti Stari vrh najbolj dopade? Ali ne tedaj, če okrog in okrog njega žari večerna zora? Ti pa se huduješ, da si prinesla s seboj na svet zarjo, ki ti noč in dan obseva obraz! Ali sedaj vidiš, kako si nespametna?" (str. 30)

In eden lepših opisov Blegoša je v tistem delu povesti, ko sta se Janez in Meta povzpela na vrh. Tako je Ivan Tavčar opisal Blegoš:

»Med slovenskimi gorami naš Blegoš ni velikan! In ne obdaja ga veličastnost, katera obdaja naše snežnike in katere je že nekoliko deležen sosed Rakitovec. Obdaja ga samo ponižna lepota skromne slovenske planine, katera ne pozna večnega snega, ne neplodnih mlevov in ne divjih prepadov. Ali vzlic temu v svoji skromnosti stotero poplača truda polno pot, katero si moral prehoditi do tratnate njegove strehe. To sva občutila z Meto, ko sva obstala na vrhu. Do svojega sedemnajstega leta je živela v vznožju pod Blegošem, a do danes še ni bila na njem. Če bi po vaseh okoli Jelovega brda povpraševali, bi se takoj izkazalo, da vsaj dve tretjini prebivalstva še nikdar ni bilo na Blegošu. Naši kmetje hodijo pač le tja, kamor jih vodi delo!« (str. 58)

In ko se Janez vrne v Ljubljano, v svojo odvetniško pisarno, v sanjah podoživlja lepe dni v Poljanski dolini in v sanjah hodi tudi na Blegoš. V znak velikega spoštovanja tudi goro zapiše z veliko začetnico.

»Vzlic temu sem neprestano mislil na svojega dekliča na Jelovem brdu, in to še celo pri delu, ko sem koval najdolgočasnejše tožbe. Njena podoba me je obdajala ponoči in podnevi. V sanjah sva hodila na Goro, na Blegoš ter še enkrat preživela šesttedensko skupno bivanje pri Presečnikovih. Časih so me ti spomini tako preobdali, da sem vrgel delo v kot, zapustil suhoparno pisarno ter taval okrog Rožnika in po njegovih plešastih gozdovih, jezen na ves svet in predvsem nase, zaljubljenega starca!« (str. 73)

V Visoški kroniki Tavčar Blegoš – na posameznih mestih in v posameznih izdajah pišejo tudi Blegaš - omenja že kar v uvodnih taktih te imenitne knjige. Pripovedovalec zgodbe Izidor Khallan svojega očeta Polikarpa takole opiše: »Ko sem se začel zavedati življenja, je bil oče že petdeset let star. A bil je visok kakor jablana in hrust kakor medved, ki trga ovce po Blegašu.« (Ivan Tavčar, Visoška kronika, Prešernova družba 1973, str. 6). In to prispodobo medveda, ovce in Blegoša uporabi tudi kasneje, ko pravi: »Potem smo živeli dalje, živeli kakor čreda na Blegašu, iz katere je medved odnesel najlepšo ovco.« (str. 157)