Dr. Ivan Tavčar o pravdarjih iz domišljije

3.5.2023

Natanko pred 140. leti, to je 40 let pred smrtjo, je Družba sv. Mohorja v Celovcu natisnila obsežno knjigo dr. Ivana Tavčarja Slovenski Pravnik Poduk o najpotrebniših zakonih. Knjiga je nadvse zanimivo branje, ki nas vpelje v takratno zakonodajo in tudi primere takratnega pravdanja. To Tavčarjevo delo je danes zelo redko in na Bolhi jo je tu in tam mogoče dobiti za 100 evrov ali več, dostopno pa je le v nekaterih slovenskih knjižnicah. Knjiga ni primerna le za pravnike ali študente prava, tudi za povsem običajne bralce je nadvse zanimivo branje, saj nas popelje v 19. stoletje in dobimo krasen vpogled v takratno družbeno dogajanje. Konec koncev pa se tudi skozi to študijo razkrije, kako imeniten poznavalec takratnega prava je bil Tavčar.

Knjiga je razdeljena na pet zvezkov, ki obravnavajo različna pravna področja, kot so družinsko pravo, dedno pravo, kazensko pravo, civilno pravo in upravno pravo. Knjiga je bila namenjena predvsem kmečkemu prebivalstvu, ki je bilo pogosto izpostavljeno krivicam in zlorabam s strani oblasti in gospodarjev.

V zanimivem, za današnji dan tudi zelo slikovitem jeziku, Tavčar kar na 626-straneh niza razlage takratne zakonodaje in razne primere iz takratnih pravd. Pravi, da zaradi tega, da ljudje ne bi ostali preveč nevedni in da jih v pravdah ne bi izkoriščali odvetniki ali razni »zakotni pisači.« Prvi odstavek v knjigo je dovolj poveden o namenu nastanka knjige, njegovo vodilo pa si z lahkoto preslikamo tudi v današnji čas:
»Poznanje zakonov ali postal je brez dvombe koristno in to tudi človeku, ki ne pohajkuje vsak dan po sodniških prostorih, ter ne zapravlja drazega časa z malomarnimi in hudobnimi pravdami. S tugo moramo namreč priznati, da se skoraj pri vsaki slovenski okrajni sodniji nahaja večje ali manjše število prav strastnih pravdarjev, ki se tožujejo za vsako najmanjšo stvar, ter prihajajo tožne dneve v sodnijo, noseč pod pazduho velike snope sodniških aktov in spisov. Ti ljudje čutijo se pri vsaki priliki žaljne v svojih pravicah, in navadno tožijo tedaj najrajši, če se jim ne godi nikaka krivica, če samo mislijo, da se jim godi krivica. Ker zakonov ne poznajo, domišljijo si, da se jim krati ta ali ona pravica, med tem, ko se jim v resnici ničesar ne krati. Če bi se toraj razširilo znanje postav med priprostim ljudstvom, pomanjšalo bi se vsled tega število »pravdarjev iz domišljije«, ki sedaj nadlegujejo sodnije, ter denar prinašajo brezvestnim advokatom, ali pa ga mečlejo v žep še bolj brezvestnim zakotnim pisačem. Dan za dnevom prihajajo ti slepi nevedneži k sodniji, ter se vlačijo s svojimi spisi po advokaturskih pisarnah, ali pa z zakoniki po žganjarijah in sanjajo o tem, kako bodo potrli nasprotnika, ter se s svojo domišljeno pravico slavno premagali! Doma pa leži polje slabo obdelano, živina je izginila iz hleva, da so se plačali sodniški stroški; od strehe kapa, otroci stradajo, in zavoljo neplačanih davkov sili eksekucija v hišo. V tem oziru mora poduk o zakonih mnogo koristiti, ker večina pravd, sukajočih se okrog lastninske pravice ali okrog motenja v posesti, izvira iz nevednosti o zakonih.«

In če zgornje Tavčarjeve besede prenesemo v današnji čas: dr. Ivan Tavčar že takrat ugotavljal tudi danes prisotno navado Slovencev, da se radi tožarimo za vsako najmanjšo stvar, da velikokrat tarnamo, kako se nam godi krivica, da zakonodajo premalo poznamo, da veliko denarja potrošimo za odvetnike, pa tudi kakšni neizobraženi ali goljufivi pisači izvlečejo denar iz žepa za razne pravne nasvete, ki na koncu niso nič vredni. In ne nazadnje, tudi zaradi dolgotrajnega pravdanja dandanes marsikdo propade.