Dr. Ivan Tavčar in začetki slovenskega kolesarstva

9.6.2023

V teh časih, ko je Slovenija po zaslugi Primoža Rogliča in Tadeja Pogačarja svetovna kolesarska velesila, in v časih, ko je kolesarstvo na vrhu slovenskega rekreativnega športa in dobiva velik pomen pri razvoju turizma, je preskok v dobro  stoletje nazaj morebiti malo oster zavoj. Vendar le na prvi pogled: v letu, ko se spominjamo 100. obletnice smrti pisatelja, politika in pravnika dr. Ivana Tavčarja, je prav, da si iz njegove bogate zapuščine izluščimo tudi spomin na kolesarstvo. Ta del njegovega izjemnega ustvarjalnega opusa je med Slovenci nemara še najmanj znan, toda za zgodovino slovenskega kolesarstva izjemno pomemben. V spomin in kot hvaležnost za pionirski prispevek Tavčarja k slovenskemu kolesarstvu  bo 11. junija 2023 na Visokem, kjer je dolga leta živel, tudi eden od letečih ciljev Maratona Franja.

Dr. Ivan Tavčar na čelu Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana

Davnega leta 1887 je bil v Ljubljani ustanovljen prvi slovenski kolesarski klub, ki se je imenoval Klub slovenskih biciklistov Ljubljana (KSBL), prvi predsednik pa je bil ravno dr. Ivan Tavčar. Že dve leti pred tem je bil ustanovljen klub Laibacher Byziklistischer Club, ki so ga ustanovili ljubljanski Nemci (v Mariboru so Nemci ustanovili kolesarski klub Marburger Bicycle Club že leta 1883), vendar v duhu takratnega časa v tem klubu Slovenci niso bili zaželeni. Tudi kolesarstvo je bilo v glede na narodno raznolikost v tedanji avstro-ogrski državi narodnostno polarizirano. Zato so kot protiutež nemškim klubom vrste strnili Rudolf Vesel, dr. Demeter Bleiweiss - Trsteniški, Ernest Koželj, Milan Levstek, Viljem Mayer in še nekateri drugi, ki so 18. decembra 1887 ustanovili slovenski kolesarski kljub, za predsednika pa izvolili dr. Ivana Tavčarja. Tavčar je namreč bil takrat tudi eden od vodilnih mož Sokola in sokolskega gibanja. In ko se danes spominjamo Tavčarjeve vloge v kolesarstvu lahko mirno dodamo, da bi vendarle morali imeti več zavedanja o pomenu in preteklosti ljudeh, ki so v svojem času bili začetniki nekaj novega. Uspešne zgodbe naših profesionalnih kolesarjev in velik razmah rekreativnega kolesarstva v Sloveniji ima svoje temelje že več kot stoletje nazaj. Ponekod pa je mogoče zaslediti ugibanja, da je bil ravno Ivan Tavčar tisti, ki je začel uveljavljati za bicikel povsem slovenski izraz, to je kolo, ki je sedaj skupaj s kolesarstvom postalo splošen pojem, seveda pa je še vedno tudi v uporabi tudi »bicikel«, ponekod »picikel« in podobno, ta uporaba pa je tudi precej regionalno pogojena in omejena.

Zgodovinar športa dr. Tomaž Pavlin v svojih raziskavah ugotavlja, da sta v Trstu in Gorici slovenskemu kolesarstvu orala ledino Kolesarski klub Balkan (izšel iz sokolskega društva) in Kolesarsko društvo Gorica, na Štajerskem je podobno vlogo odigral Klub slovenskih biciklistov Celje, leta 1890 je bil ustanovljen Delavski kolesarski klub Idrija in 1898 Delavski kolesarski klub Maribor. Do prve svetovne vojne statistika na Slovenskem beleži 31 kolesarskih klubov in ob tem številu je bil Klub slovenskih biciklistov Ljubljana tudi pobudnik ustanovitve zveze slovenskih kolesarskih klubov in povezovanja s sosednjimi hrvaškimi klubi.

Mimogrede, že nekaj let po slovenskih cestah in kakopak tudi na maratonu Franja videvamo kolesarje z napisom Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 in dodatkom Kolesarjenje za dame in gospode. Skupina kolesarskih zanesenjakov se je z imenom društva spomnila te preteklosti, z ustanovitvijo tega društva pa ljubitelje kolesarjenja pozvala, da je ponovno prišel čas za delo kolesarskega kluba ali društva, ki bi združeval iskrene ljubitelje cestnega kolesarstva, ki bi kolesarjenje in kolesarstvo razumeli kot možnost medsebojnega druženja, prijateljevanja in preživljanja skupnega prostega časa.

Kolesarjenju so se kmalu pridružile tudi ženske

Gotovo ni odveč podčrtati, da je prvi slovenski kolesarski klub začel že zgodaj vključevati tudi ženske. Zgodovinarji športa pri tem dodajajo zanimivost, da so se pri vključevanju žensk med kolesarke pojavljali pomisleki. Anton Aškerc naj bi bil tisti, ki bi takrat pod psevdonimom Antikolesarjevič zapisal kar nekaj zadržkov glede morale, estetike, zdravja in tudi siceršnje fizične podobe žena, ki so kolesarile. Kljub tem pomislekom sicer uglednega pisatelja pa je takrat prav kolesarstvo veljalo kot najprimernejša rekreativna dejavnost za nežnejši spol, ker naj bi bili učinki kolesarjenja koristni za žensko telo. Tudi tu naletimo na priimek Tavčar: Franja, žena Ivana Tavčarja, je namreč bila prva predsednica ženskega telovadnega društva, ki je nastalo v sklopu ljubljanskega Sokola.