Aktualno
Dr. Ivan Tavčar in začetki slovenskega kolesarstva
Dr. Ivan Tavčar na čelu Kluba slovenskih biciklistov Ljubljana Davnega leta 1887 je bil v Ljubljani ustanovljen prvi slovenski kolesarski klub, ki se je imenoval Klub slovenskih biciklistov Ljubljana (KSBL), prvi predsednik pa je bil ravno dr. Ivan Tavčar. Že dve leti pred tem je bil ustanovljen klub Laibacher Byziklistischer Club, ki so ga ustanovili ljubljanski Nemci (v Mariboru so Nemci ustanovili kolesarski klub Marburger Bicycle Club že leta 1883), vendar v duhu takratnega časa v tem klubu Slovenci niso bili zaželeni. Tudi kolesarstvo je bilo v glede na narodno raznolikost v tedanji avstro-ogrski državi narodnostno polarizirano. Zato so kot protiutež nemškim klubom vrste strnili Rudolf Vesel, dr. Demeter Bleiweiss - Trsteniški, Ernest Koželj, Milan Levstek, Viljem Mayer in še nekateri drugi, ki so 18. decembra 1887 ustanovili slovenski kolesarski kljub, za predsednika pa izvolili dr. Ivana Tavčarja. Tavčar je namreč bil takrat tudi eden od vodilnih mož Sokola in sokolskega gibanja. In ko se danes spominjamo Tavčarjeve vloge v kolesarstvu lahko mirno dodamo, da bi vendarle morali imeti več zavedanja o pomenu in preteklosti ljudeh, ki so v svojem času bili začetniki nekaj novega. Uspešne zgodbe naših profesionalnih kolesarjev in velik razmah rekreativnega kolesarstva v Sloveniji ima svoje temelje že več kot stoletje nazaj. Ponekod pa je mogoče zaslediti ugibanja, da je bil ravno Ivan Tavčar tisti, ki je začel uveljavljati za bicikel povsem slovenski izraz, to je kolo, ki je sedaj skupaj s kolesarstvom postalo splošen pojem, seveda pa je še vedno tudi v uporabi tudi »bicikel«, ponekod »picikel« in podobno, ta uporaba pa je tudi precej regionalno pogojena in omejena. Zgodovinar športa dr. Tomaž Pavlin v svojih raziskavah ugotavlja, da sta v Trstu in Gorici slovenskemu kolesarstvu orala ledino Kolesarski klub Balkan (izšel iz sokolskega društva) in Kolesarsko društvo Gorica, na Štajerskem je podobno vlogo odigral Klub slovenskih biciklistov Celje, leta 1890 je bil ustanovljen Delavski kolesarski klub Idrija in 1898 Delavski kolesarski klub Maribor. Do prve svetovne vojne statistika na Slovenskem beleži 31 kolesarskih klubov in ob tem številu je bil Klub slovenskih biciklistov Ljubljana tudi pobudnik ustanovitve zveze slovenskih kolesarskih klubov in povezovanja s sosednjimi hrvaškimi klubi. Mimogrede, že nekaj let po slovenskih cestah in kakopak tudi na maratonu Franja videvamo kolesarje z napisom Klub slovenskih biciklistov Ljubljana 1887 in dodatkom Kolesarjenje za dame in gospode. Skupina kolesarskih zanesenjakov se je z imenom društva spomnila te preteklosti, z ustanovitvijo tega društva pa ljubitelje kolesarjenja pozvala, da je ponovno prišel čas za delo kolesarskega kluba ali društva, ki bi združeval iskrene ljubitelje cestnega kolesarstva, ki bi kolesarjenje in kolesarstvo razumeli kot možnost medsebojnega druženja, prijateljevanja in preživljanja skupnega prostega časa. Kolesarjenju so se kmalu pridružile tudi ženske Gotovo ni odveč podčrtati, da je prvi slovenski kolesarski klub začel že zgodaj vključevati tudi ženske. Zgodovinarji športa pri tem dodajajo zanimivost, da so se pri vključevanju žensk med kolesarke pojavljali pomisleki. Anton Aškerc naj bi bil tisti, ki bi takrat pod psevdonimom Antikolesarjevič zapisal kar nekaj zadržkov glede morale, estetike, zdravja in tudi siceršnje fizične podobe žena, ki so kolesarile. Kljub tem pomislekom sicer uglednega pisatelja pa je takrat prav kolesarstvo veljalo kot najprimernejša rekreativna dejavnost za nežnejši spol, ker naj bi bili učinki kolesarjenja koristni za žensko telo. Tudi tu naletimo na priimek Tavčar: Franja, žena Ivana Tavčarja, je namreč bila prva predsednica ženskega telovadnega društva, ki je nastalo v sklopu ljubljanskega Sokola.
Ljubljanski zvon
Ta osrednji slovenski literarni časopis, katerega prvi odgovorni urednik je bil takrat bodoči ljubljanski župan dr. Ivan Tavčar, je izhajal mesečno in je bil glasilo realistov. Poleg leposlovja je vseboval tudi umetniško kritiko ter razprave in eseje o umetnostih. V Ljubljanskem zvonu so bili objavljani prispevki pomembnejših slovenskih pesnikov in pisateljev, kot so Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Janko Kersnik, Ivan Tavčar, Janez Trdina, Oton Župančič, Ivan Cankar in Vladimir Bartol. Ob tej priložnosti je v sodelovanju z Železničarskim kulturno umetniškim društvom Tine Rožanc potekal izjemen koncert, naslovljen "Ljubljanski zvon: Glasba in ples skozi čas". Na koncertu so vrhunski folklorni plesalci in glasbeniki uprizorili živahne in barvite folklorne upodobitve iz različnih regij Slovenije. Ta izjemna kulturna prireditev je omogočila občinstvu, da se je poglobilo v vpliv medijev na družbeno življenje ter spoznalo pomembnost Ljubljanskega zvona kot platforme za širjenje idej, kulture in znanosti v slovenskem prostoru. Dogodek je bil nepozaben za vse generacije in je prispeval k ohranjanju kulturne identitete slovenstva ter poudaril družbeno vlogo medijev skozi čas.
TD Stari vrh gostilo ekipo oddaje Dobro jutro
Celotno oddajo si lahko ogledate na povezavi.
Na akademiji poklon Tavčarjevemu delu in življenju
Pozdravni nagovor na akademiji je imel Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije, ki je uvodoma pohvalil bogate aktivnosti v Tavčarjevem letu in dodal: »Hvalevredno je, da se v tem času hitrih sprememb in bliskovitega tempa življenja znate ustaviti, ozreti v preteklost in iz preteklosti črpati navdih in zglede za sedanjost. O tem nenazadnje priča tudi sam naslov današnje akademije Slovenci, po Tavčarju se špeglajmo. In za zgledovati se po Tavčarju imamo res mnogo razlogov. Ivana Tavčarja se upravičeno spominjamo kot enega najboljših slovenskih pripovednikov 19. stoletja. Ni prav veliko ljudi, ki ne poznajo njegovih najbolj znanih del, kot sta zagotovo Visoška kronika in Cvetje v jeseni. Nekoliko manj pa je širši javnosti znano, da se je Tavčar poleg pisateljevanja posvečal tudi politiki in da je bil pomemben akter ob prelomnem času razpada Avstro-Ogrske. Njegova življenjska zgodba je prav poseben navdih tudi zato, ker se je rodil v kajži in umrl na dvoru, ki je bil eden od središč tedanjega družabnega življenja. Življenjska pot od otroka kajžerja, ki mu je bil kot najstarejšemu sinu namenjen duhovniški poklic, do študij prava, županovanja v Ljubljani in lastnika dvorca Visoko, ni bila enostavna in uči nas o pomenu vztrajnosti in prizadevanja.« V nadaljevanju pa je predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič poudaril tudi pomembno povezovalno držo dr. Ivana Tavčarja v takratni politiki. Ker je bil dr. Ivan Tavčar tudi pravnik in odvetnik, se je njegov stanovski kolega dr. Peter Čeferin v svojem slavnostnem govoru dotaknil predvsem njegove vloge odvetnika in odvetništva za Slovence in slovenstvo v prelomnih letih, v katerih je Tavčar živel in ustvarjal, hkrati pa Čeferinov rod prav tako izvira iz Poljanske doline. Čeferin je prepričan, da obstaja povezava med Tavčarjem kot odvetnikom in Tavčarjem kot pisateljem ter Tavčarjem kot odvetnikom in politikom. Nenazadnje je Tavčar kar 39 let opravljal odvetniški poklic, v njegovi pisarni so se šolala mnoga kasneje ugledna pravniška imena. In literatura navaja, da je bil odvetnik dr. Ivan Tavčar sijajen govornik. Tako lahko preberemo, da so bili njegovi govori skrbno pripravljeni in do podrobnosti izpiljeni, saj se je Tavčar izogibal improvizaciji. »Dr. Ivan Tavčar je bil vse življenje odvetnik in bil je politik, pisatelj in športnik. Sodobniki so njegovo odvetniško pisarno imenovali trdnjava liberalizma, kajti dr. Ivan Tavčar se je zavzemal za ekonomsko, versko, politično in nazorsko svobodo. Zavzemal se je za temeljne ideje kot so ustava, liberalna demokracija, svoboda in pravične volitve, človekove pravice in svoboda veroizpovedi. Zavzemal se je za enakopravnost vseh ljudi, za enakost pred zakonom in za avtonomijo narodov,« je svoj nastop zaključil dr. Peter Čeferin. Ambasadorka Tavčarjevega leta Milena Zupančič, ki se zaradi gostovanja v tujini slavnostne akademije ni mogla osebno udeležiti, je zbrane pozdravila in v video nagovoru spregovorila o svojih spominih na snemanje Cvetja v jeseni pred 50 leti. V kulturnem programu je slavnostna akademija vsestransko razkrila in predstavila Tavčarjevo zapuščino z več plati. Ivan Tavčar nas je nagovoril skozi svoja literarna dela v interpretaciji članov KD dr. Ivan Tavčar Poljane, ki so pod vodstvom Andreja Šubica odigrali odlomke iz del Raubarski cesar, Ljubezen nam je vsem v pogubo, Cvetje v jeseni, Medrug Polanci in Visoška kronika. Kulturni program so dopolnile plesalke plesne skupine Step pod vodstvom Petre Slabe, na klavir je prireditev v živo spremljal pianist Marjan Peternel, zapel pa je tudi otroški pevski zbor OŠ Poljane pod vodstvom Matjaža Slabeta.
Tavčar se vrača v Sokolski dom
Ivan Tavčar je bil vsekakor pomemben akter v slovenskem sokolskem gibanju. V vlogi predsednika Sokola je imel vpliv na organizacijsko strukturo in razvoj telesno-kulturnega gibanja v Sloveniji. Njegovo vodenje in angažiranje sta pripomogla k krepitvi sokolskega gibanja ter njegovemu širjenju med Slovenci. Na Tavčarjevem pogrebu sokolska konjenicaTavčar je s svojim ugledom in literarnim delom prispeval k popularizaciji sokolskih idej in vrednot. Verjel je, da je šport ključnega pomena za razvoj posameznika in naroda. Aktivno se je udeleževal sokolskih prireditev, spodbujal je mlade k telesni vadbi in skrbel za njihovo moralno vzgojo. Prizadeval si je tudi za razvoj sokolske infrastrukture, kot so telovadnice in prostori za izvajanje telesne vzgoje.Tavčarjevo vodenje in vpliv na sokolsko gibanje je pripomoglo k rasti števila članov in širjenju sokolskih društev po Sloveniji. Njegove ideje o športu, telesni vadbi in zdravem načinu življenja so postale pomemben del sokolskega gibanja, ki je vplivalo na širšo družbo in krepilo narodno zavest.Tavčar je bil član ljubljanskega sokola. Ko je pred stotimi leti umrl, sta ob krsti stala dva pripadnika telovadne organizacije Sokol, na začetku sprevoda je jezdila sokolska konjenica. Velik pomen sokolskega gibanjaSokolsko gibanje je bilo izjemno pomembno za ohranjanje slovenske narodne identitete in o tem je pred časom spregovoril tudi dr. Tomaž Pavlin v pogovoru za portal MMC (9. februarja 2020). »Ko cesar Franc Jožef na začetku 60. let 19. stoletja znova uvede možnost, da se državljani prosto organizirajo v društva, tudi v Ljubljani takoj steče akcija. Ljubitelji telovadbe izdajo letak "Zdrav duh v zdravem truplu", v katerem so poudarjali, da v društvo vabijo vse zainteresirane. Telovadno društvo je bilo torej najprej odprto za vse meščane, a je hitro prišlo do spora med slovenskim in nemškim delom članstva, razpravljali so o jeziku društva. Iz enega dela je nato nastalo nemško društvo ("ljubljanski turnverein"), iz drugega pa slovensko društvo, ki so ga poimenovali Južni Sokol. Ime je treba razumeti v duhu panslovanstva, ki je tedaj prevladovalo. Telovadno društvo so že imeli v Pragi, po srednjeveškem južnoslovanskem epskem vzoru sokola junaka pa so ga simbolno poimenovali Sokol. V Ljubljani so v povezavi z njimi društvo imenovali Južni Sokol. Pozneje se je zaradi ukinitve tega društva po nekem pretepu med turnarji in sokoli hitro organiziralo novo in se poimenovalo Ljubljanski sokol. Po letu 1880 nastopi "doba širjenja sokolstva", ki je povezana tudi s slovenskim narodnim vprašanjem. Sokolstvo preseže meje Kranjske, razširi se tudi na Goriško, Tržaško in končno tudi na Štajersko, kjer je sokolsko društvo postalo slovenska trdnjava proti močni nemški poziciji v Celju. Končno se leta 1907 sokolsko društvo ustanovi še v Mariboru, kjer je prebivalstvo v 50 letih po izgradnji železnice in železniške delavske kolonije naraslo z okoli 4.000 na 28.000 – priseljevanje je krepilo nemško podobo mesta. Sokolsko društvo je bilo pomembno za ohranjanje slovenskega deleža v mestu,« pravi dr. Tomaž Pavlin. Spet Sokolski dom Leta 2012 smo bili v občini Gorenja vas – Poljane uspešni na razpisu in s pomočjo finančnih sredstev Eko sklada obnovili stavbo, ki smo jo na pobudo župana Milana Čadeža poimenovali Sokolski dom. V njem so poleg prostorov občinske uprave tudi velika večnamenska dvorana, ena manjša dvorana, knjižnica Ivana Tavčarja Škofja loka – Krajevna knjižnica Gorenja vas, sedež Javnega zavoda Poljanska dolina, v njem gostujeta škofjeloški glasbena šola in ljudska univerza, in tudi telovadnica Sokol’c.
Rekreacijsko središče Log z ribnikom
S pomočjo sredstev CLLD programskega obdobja 2014 – 2020 smo v projektu občine nagradile obstoječo ponudbo oziroma v lokalno okolje dodale novo. V Občini Gorenja vas – Poljane je bilo zgrajeno Rekreacijsko središče Log, ki leži med Gorenjo vasjo in Hotavljami. Občanom in obiskovalcem ponuja aktivno preživljanje prostega časa v naravi, saj je prostor opremljen s telovadnimi napravami, hkrati pa se obiskovalci lahko sprostijo na pomolih ob ribniku. V Občini Škofja Loka se je razširila mreža sistema za izposojo koles eKOLOka. Postavili sta se dve novi dodatni postaji na parkiriščih Štemarje in Puštal. Skupaj to pomeni 25 novih zaklepnih mest in 10 novih koles, tako električnih kot navadnih. V Občini Železniki se je ob pošti s pomočjo sredstev pričela izgradnja tržnice. Že izveden del predstavlja tipski kontejner, v katerem so sanitarije s predprostorom in manjšim skladiščem. Ob kontejnerju sta pod enotno streho še prostor za odpadke in prostor za shranjevanje stojnic ter večjih kosov opreme. S tem bodo ponudnikom omogočene boljše razmere za prodajo. Na Pustotniku v Žireh se je zgradilo postajališče za avtodome. Skozi projekt so postajališče umestili v prostor, izdelali arhitekturni izris in naredili popis del. Postavljen je stebriček za praznjenje kemičnih WC kaset, talna rešetka in stebriček za oskrbo s pitno vodo, stebriček za priklop na elektriko in štiri parkirna mesta z zatravljenim satovjem. Dogodek smo zaključili z ogledom Rekreacijskega središča Log in pogostitvijo z lokalnimi produkti.
Tavčarjevo leto in glasba Urbana Kodra
Njegova soproga Helena Koder je zbrala vse njegove rokopise, v oddaji pa bo odstrla tudi kanček manj znane preteklosti tega skladatelja ter njegovo povezavo s Tavčarjevim rodom. V Dvorcu Visoko v Poljanski dolini je Kodrovo glasbo posebej za oddajo izvedla komorna zasedba slovenskega saksofonista Andreja Omejca, ki je navdušen izvajalec glasbe Urbana Kodra. Celotno oddajo si lahko ogledate na povezavi.
Ob Tavčarjevem portretu kustosinji za en dan Milena Zupančič in dr. Urška Perenič
Dogodek je bil del projekta Kustos za en dan, to so tradicionalni družabni večeri v Narodni galeriji v Ljubljani, ko obiskovalci spoznavajo umetnost in galerijske umetnine. Druženja, ki potekajo pod vodstvom kustosov, animatorjev in gostujočih strokovnjakov ob četrtkih - od tod tudi njihovo poimenovanje Četrtkovanje -, so postala zelo priljubljena. S ciklom vodstev Kustos za en dan Narodna galerija že od leta 2016 odpira vrata drugačnim pogledom, povezuje različna znanja in zvrsti umetnosti, odkriva zgodbe za umetninami, pri vsem tem pa je najpomembnejši osebni pečat, ki ga z obiskovalci v prijetnem vzdušju deli izbrana znana osebnost. Milena Zupančič in dr. Urška Perenič sta s svojim poznavanjem Tavčarja in siceršnjim nastopom vse obiskovalce navdušili. Prvi kustos za en dan je bil Prešernov nagrajenec, dramatik in pisatelj Tone Partljič, za njim pa se je zvrstilo še več deset drugih znanih osebnosti iz slovenske kulture in javnega življenja, med drugimi Aleš Berger, Aleš Šteger, Boris Cavazza, Ivo Svetina, Aljoša Bagola, Dragan Živadinov, Hana Stupica, če naštejemo le nekaj od teh. Fotografije: Živa Rogelj
Pokop okostij naših prednikov
V začetku slavnostnega pogreba je navzoče nagovoril župan Milan Čadež, ki je na kratko opisal potek arheoloških raziskav. Skozi raziskave se je izkazalo, da arheološko najdišče obsega bogate arhitekturne ostaline cerkva in pokopaliških zidov iz obdobja romanike, gotike in baroka. Poudaril je, da temelje arheoloških najdb sedaj pokriva streha, ki služi kot začasna zaščita arheološkega najdišča, cilj pa je razviti idejo oz. projekt, kako tako pomembno arheološko najdišče predstaviti in omogočiti vpogled tudi širši javnosti. Pietetni dogodek je organiziral poljanski župnik gospod msgr. dr. Jože Plut Šorc, slovesen pogreb pa je v nadaljevanju vodil ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore, ki je navzoče nagovoril, da je nanje ponosen: »Ponovni pokop vaših prednikov, ki so jih skozi stoletja pokopavali okrog cerkva v Poljanah, je znamenje, da je v vas življenje. S tem pietetnim dejanjem ste poskrbeli, da vaši predniki ne bodo izločeni iz vašega občestva. Želim si, da bi se za ta dogodek razvedelo, da bi tudi naš narod prišel do spoznanja, da moramo sprejeti vse svoje pokojne in jim dati prostor v svoji sredi. Sicer ne bomo imeli življenja«.
Stoletnica Sokolskega doma Gorenja vas
Danes, 20. maja, je namreč minilo sto let, odkar so v Gorenji vasi na binkoštno nedeljo slovesno predali namenu novozgrajeni Sokolski dom. Graditi so ga začeli že leta 1921, v stavbi pa naj bi imelo poleg drugih naprednih društev svoje prostore tudi tedanje sokolsko društvo, katerega naloga naj bi bila gojiti in razvijati sokolsko idejo ter ljubezen do naroda in domovine. Načrt za dom je preskrbela sokolska župa, graditelj pa je bil žirovski podjetnik Anton Kopač.Po dveh letih gradnje so dom slovesno predali namenu na binkoštno nedeljo, 20. maja 1923. Dom je kot eminentna zgradba za tisti čas pomenil začetek bogate telovadne in kulturne dejavnosti v tem delu Poljanske doline. Pomemben pobudnik in podpornik slovenskega sokolstva je bil tudi dr. Ivan Tavčar. Njegova žena Franja in sinova so bili častni gostje ob odprtju doma. Poimenovali so ga Sokolski dom dr. Ivana Tavčarja. Med 2. svetovno vojno so bili v domu nastanjeni italijanski in nemški vojaki ter slovenski domobranci. Po končani vojni so poškodovani Sokolski dom obnovili, povečali in za nekaj let preuredili v zadružni dom. Leta 1951 je bilo Društvo Sokol preimenovano v Telesnovzgojno društvo Partizan Gorenja vas, dom pa je prešel v njihovo upravljanje. Od leta 1994 imajo v domu svoje prostore Občina Gorenja vas - Poljane, Krajevna skupnost Gorenja vas in Krajevni urad Gorenja vas. Od leta 2001 je lastnica doma občina.V letih 2014 in 2015 je bila zgradba obnovljena in posodobljena, v njej pa delujeta še Knjižnica Ivana Tavčarja Gorenja vas in dislocirana enota Glasbene šole Škofja Loka. Stavba je ime Sokolski dom ponovno dobila leta 2021 in služi prebivalcem in obiskovalcem Poljanske doline, saj omogoča pestro kulturno in družabno dogajanje, s katerim se nadaljuje žlahtna tradicija nekdanjega poljanskega Sokola.
Sprejem državne prvakinje Manje Slak
Manja Slak, ki prihaja iz Volake, se je strelstvu zapisala v šestem razredu osnovne šole. Je članica slovenske mladinske državne reprezentance. Lani je bila državna podprvakinja v streljanju z zračno pištolo pri kadetinjah (kadetinje pištola), z Gašperjem Božičem pa sta bila v absolutni konkurenci tretja v mešanih parih. Letos marca se je v Estoniji udeležila svojega prvega evropskega prvenstva v streljanju z zračno pištolo in osvojila odlično četrto mesto v mladinski konkurenci. S tem je dosegla najboljšo slovensko uvrstitev, ki je trenutno najvišja slovenska uvrstitev v Evropi. V začetku junija se bo v Nemčiji udeležila mladinskega svetovnega pokala, konec junija pa bo nastopila na strelskih upih na Češkem. Vrhunec letošnje sezone jo čaka julija, ko se bo udeležila mladinskega svetovnega prvenstva v Južni Koreji. Župan Milan Čadež je ob tako velikem uspehu Manji Slak iskreno čestital, ji poklonil nagrado ter ji za prihodnje tekmovalne sezone zaželel veliko športne sreče.
